Ključna beseda: literarni večer

»It ain't over till the fat lady sings – Ni konec, dokler zadnja beseda še ni izrečena, prostor in kraj – Dunaj.«

»pisatelj, nemara avtorjev alter ego, išče mir in navdih za pisanje na počasnem potovanju po deževni in megleni irski obali, od tam odpotuje v Belgijo in preko Ljubljane v Sarajevo; predvsem pa ga pot vodi vedno globlje v pokrajine lastne notranjosti.«

»It ain't over till the fat lady sings – Ni konec, dokler zadnja beseda še ni izrečena.«

»Za prihodnjo Matico sem napisal daljši roman Na klancu. To je spomenik moji materi – in takega spomenika še ni imela kmalu človeška mati. Postavil sem ga z veliko ljubeznijo.«

»V središču ni junak, politik ali umetnik, temveč neizobražena, a moralno mogočna mati, ki nima ne glasu v javnosti ne družbene moči.«

»Za nas, ki prihajamo z radia, je pomembno, da radijski del ostane v okviru začrtanih estetskih in izvedbenih gabaritov, uprizoritveni del pred dijaki pa sem si zamislil kot obogateno učno uro s projekcijami poudarkov iz oddaje.«

»Ženska je osrednji lik v kar sedmih Cankarjevih romanih in to velja tudi za roman Na klancu, Cankar pa je prvi slovenski pisatelj, ki je žensko prikazal kot pomembno individualno bitje in je v svojih delih razbijal ženske in moške stereotipe.«

»pesnica pozorno motri raznovrstne potankosti iz okolja, drobne intimne trenutke, ki pa se vsi zlijejo v širšo sliko, s čimer analizira in razgalja tudi družbeno.«

»Da, nadzirati je znal bolje kot kateri koli drugi fant in je vselej čisto natančno vedel, kje in kako je treba poprijeti. Res, ne našel bi mu enakega na svetu.«

»Na podzemski postaji sem začel razmišljati, ko sem gledal obraze ljudi, zgubane in zastrte, da solidarnost ne obstaja.«

»Razbiti / ledene poglede / ali vsaj za silo dihati / se ne pustiti steklenemu zvonu.«

»Najina hiša, pravzaprav moja – potem je najbrž postala moja – še vedno ni bila prodana, nisem imel srca, da bi jo takoj dal na prodaj, toda v njej nisem mogel ostati niti trenutka več. Po Annini smrti je postala votla, spremenila se je v velikansko sobo odmevov.«

»Miklavžev sprevod je pred hišo.«

»Zares sam si samo z viškom sebe …«

»Njegovo čaščenje se je mahoma razširilo v Vzhodni cerkvi in nič manj po vsej Zahodni Evropi.«

»Najina hiša, pravzaprav moja – potem je najbrž postala moja – še vedno ni bila prodana, nisem imel srca, da bi jo takoj dal na prodaj, toda v njej nisem mogel ostati niti trenutka več.«

»Že od nekdaj čutim, da človek ne bo nikdar zares sproščen, dokler bo umrljiv.«

»izrisuje njena knjiga ... celovit portret velikega književnega pričevalca tragedij XX. stoletja, slovenskega tržaškega pripovednika Borisa Pahorja.«

»Moja pesem bo nosíla Tvojo hvalo križem svet, 'Z ust mladenčev se glasíla Bo še v času poznih let.«

»Iz solzá, ki so veséle Mi rosíle moj obraz, Rože bodo razcvetéle, Ko spet pride cvetja čas.«

»Iz solzá, ki so otožne Zalivále mi okó, Pa vijólice pobóžne Pómlad obrodíla bo.«

»Na pogovoru bomo sodelovali.«

»Želimo osvetliti, kako se je žanr razvijal.«

»O njegovem značilnem slogu ter vplivu pank kulture na njegovo pisanje se bo z avtorjem pogovarjal.«

»Enkrat je takole k meni, ko sem kopal grob za Salema Bičakcija, ki ga je ostrostrelec dohitel na dvorišču, prišel neki ameriški novinar, o meni je slišal, da sem dolgo živel v Kaliforniji, da sem videl svet, da znam jezik in poznam ljudi, zdaj pa da spet delam kot grobar, pa se mu je zdelo, da bi mu jaz lahko povedal, kaj je bilo z ljudmi v Sarajevu.«

»Nisem popustil in sem, zmlet od vpogleda v nekoristno klavrnost svojih pesmi, vztrajal pri svojih nasvetih možu nasproti mene, ki je pisal najboljše pesmi.«

»Rodil se je sin. Sin!? ... In v trenutku sem vse pozabila. Kot da vekove čakala sem nanj, ko da le zanj sem vsa leta živela. Vse bolečine, vse muke bi zanj, vse bi za malega spet pretrpela.«

»Dobro jutro, drage dame, kako smo? Evo, ponedeljek je, mamo to, čin, dvigne skodelico kave, moja druga danes, eni spet nismo spali, Tristanček se je celo noč zbujal.«

»To tako diši, da vam ne morem povedat.«

»Vsaka generacija potrebuje svojo književnost, književnost, s katero se lahko istoveti in ob kateri ima občutek, da njena literarna dela pripovedujejo o svetu bralk in bralcev.«